Ali je z mano kaj narobe, ker sem ostala?

Veliko partnerk oseb, ki prestajajo zaporno kazen si zastavi vprašanje, ki ga pogosto ne povedo nikomur.

»Zakaj sem še vedno tukaj?«

»Ali bi morala oditi?«

»Ali bodo drugi mislili, da je z mano nekaj narobe?«

Če ste se prepoznali v teh vprašanjih, vedite, da jih niste zastavili samo vi. Ko partner nastopi prestajanje zaporne kazni, se pogosto spremeni tudi pogled okolice na odnos. 

Nekateri pričakujejo, da boste odšli. Drugi vas sprašujejo, zakaj ostajate. Tretji o tem sploh ne govorijo, vendar njihov molk boli enako kot besede. V takšnih okoliščinah lahko začnete dvomiti tudi vase.

Ljubezen ni vedno preprosta

Partnerski odnosi niso sestavljeni samo iz enega dogodka. Sestavljeni so iz skupne zgodovine, navezanosti, spominov, otrok, obljub, razočaranj, upanja in vsakdanjih trenutkov. Prav zato ni mogoče z enim odgovorom pojasniti, zakaj nekdo ostane ali zakaj odide.

Raziskave kažejo, da partnerke obsojencev pogosto živijo med ljubeznijo, jezo, žalovanjem, odgovornostjo in željo po ohranitvi odnosa. Takšna ambivalentnost ni znak šibkosti. Je del človeške izkušnje.

Nihče ne more živeti vašega odnosa namesto vas

Včasih partnerke povedo, da jih je strah poiskati pomoč. Bojijo se, da bodo morale zagovarjati svojo odločitev ali poslušati, kaj bi morale storiti. Toda kakovostna psihološka/psihoterapevtska podpora ni namenjena odločanju namesto vas. Njen namen je nekaj drugega.

Ustvariti prostor, kjer lahko brez obsojanja raziskujete svoje občutke, svojo stisko in svoje potrebe. Ne zato, da bi nekdo odločil, kako naj živite. Ampak zato, da boste svoje odločitve lažje sprejemali sami.

Ali ste vedeli

Sodobni psihoterapevtski pristopi izhajajo iz spoštovanja človekove avtonomije in njegove sposobnosti sprejemanja lastnih življenjskih odločitev. Terapevtova naloga ni odločati, ali naj posameznik ostane v odnosu ali ga zapusti, temveč ustvariti varen odnos, v katerem lahko raziskuje svoje občutke, potrebe in vrednote ter sprejema odločitve, ki so skladne z njim samim (Rogers, 1961; Yalom, 2002; White & Epston, 1990).

V ospredju ste vi

Veliko partnerk je navajenih skrbeti za vse druge. Za partnerja. Za otroke. Za družino. Za finance. Za obiske. Za vsakodnevno življenje. Ob tem pa pogosto pozabijo na vprašanje:

Kako sem jaz?

Psihološka podpora ni namenjena spreminjanju vašega odnosa. Namenjena je temu, da tudi vi dobite prostor za utrujenost, žalost, jezo, upanje in vprašanja, ki jih morda že dolgo nosite sami.

Razumevanje brez obsojanja

Tudi slovenske raziskave opozarjajo, da svojci oseb na prestajanju zaporne kazni pogosto ostajajo nevidni nosilci posledic kazni. Njihove dileme niso vedno slišane, njihovi občutki pa pogosto ostanejo skriti zaradi strahu pred obsojanjem (Mikolič & Osredkar, 2023).

Sodobni psihoterapevtski pristopi poudarjajo, da posameznikove življenjske izbire lahko razumemo le v kontekstu njegovih odnosov, vrednot in osebne zgodbe. Zato terapevtski prostor ni namenjen presojanju, zakaj nekdo ostaja v odnosu, temveč razumevanju njegovega doživljanja in iskanju načinov, kako lahko tudi v zahtevnih okoliščinah ohranja stik s seboj (Rogers, 1961; White & Epston, 1990; Poljanec, 2016).

Morda je pomembnejše drugo vprašanje

Namesto: »Ali naj ostanem?«, se lahko postopoma pojavi vprašanje: »Kako lahko v tem obdobju poskrbim tudi zase?«

To vprašanje ne zahteva takojšnjega odgovora. Povabi pa k temu, da tudi vi postanete pomemben del svoje zgodbe.

Za konec

Če ste ob branju pomislili: »Mogoče je z mano res nekaj narobe, ker ga še vedno imam rada,« vas želimo nežno spomniti na nekaj pomembnega. Ljubezni ni mogoče razložiti s preprostim odgovorom. Prav tako ni mogoče od zunaj presojati odnosov, ki so nastajali leta.

Na Drugi strani ne raziskujemo, zakaj ste ostali. Zanima nas, kako se počutite. Kako preživljate dneve. Kaj vas boli. Kaj vam daje moč. In kako lahko tudi v obdobju velike negotovosti ostanete povezani s seboj.

Ker podpora ne pomeni odločanja namesto vas. Pomeni, da vam na poti ni treba hoditi samim.