Ali je normalno, da sem jezna na partnerja? Ko se ljubezen prepleta z jezo, razočaranjem in krivdo

Reading Time: 3 minutes

»Vem, da mu ni lahko. Ampak včasih sem nanj tako jezna, da me je sram lastnih misli.«

Veliko partnerk obsojencev ob partnerjevi zaporni kazni občuti nekaj, o čemer se redko govori – jezo.

Jezo zaradi izgubljenih načrtov, zaradi odgovornosti, ki so nenadoma padle nanje, zaradi občutka osamljenosti ali zaradi vprašanja: »Zakaj se je to moralo zgoditi ravno nama?«

Če ste se ob tem vprašali, ali je z vami nekaj narobe, je odgovor »ne«. Jeza je eno najbolj običajnih čustev v obdobju velike življenjske spremembe in izgube.

Jeza in ljubezen lahko obstajata hkrati

Veliko partnerk verjame, da je jeza znak, da partnerja nimajo dovolj rade ali da ga ne podpirajo.

Raziskave in psihoterapevtska praksa kažejo drugače in sicer, da v pomembnih odnosih lahko hkrati obstajajo:

• ljubezen,
• hrepenenje,
• skrb,
• razočaranje,
• jeza,
• občutek krivde,
• upanje.

To niso nasprotujoča si čustva, ampak normalen odziv na zelo zahtevno življenjsko situacijo.

Partnerja lahko pogrešate in si želite njegove bližine, obenem pa ste jezni, ker je njegova odločitev spremenila tudi vaše življenje.

Na kaj ste pravzaprav jezni?

Veliko partnerk na začetku odgovori: »Ne vem. Samo vsega imam dovolj.«

Ko začnejo raziskovati svoje občutke, pogosto ugotovijo, da je jeza povezana z izgubami, ki jih doživljajo vsak dan. Morda ste jezni:

• ker ste ostali sami z vsakodnevnimi obveznostmi,
• ker nosite večino odgovornosti za družino,
• ker morate otrokom odgovarjati na težka vprašanja,
• ker se soočate s finančnimi pritiski,
• ker ste izgubili občutek varnosti,
• ker se je vaše življenje spremenilo brez vaše izbire.

Jeza pogosto skriva žalost, nemoč in razočaranje.

Ali ste vedeli?

Raziskave o partnerkah obsojencev kažejo, da so ambivalentni občutki – hkratna ljubezen, jeza, skrb, razočaranje in hrepenenje – ena najpogostejših psiholoških izkušenj med prestajanjem zaporne kazni. Takšna čustvena nihanja niso znak šibkosti ali nestabilnosti, temveč pričakovan odziv na dolgotrajen stres in negotovost.

Zakaj se ob jezi pogosto pojavi občutek krivde?

Veliko partnerk obsojencev razmišlja: 

»Njemu je veliko težje kot meni.«

»Morala bi biti samo v oporo.« 

»Nimam pravice biti jezna.«

Ko jeza nima prostora, pogosto ne izgine. Namesto tega se spremeni v:

• stalno napetost,
• razdražljivost,
• tesnobo,
• jok brez jasnega razloga,
• občutek krivde,
• čustveno izčrpanost.

Čustva niso pravilna ali napačna. Pomembno je predvsem, ali si jih dovolimo prepoznati in razumeti.

Jeza je lahko pomembno sporočilo

• da že predolgo skrbite za vse druge,
• da potrebujete pomoč,
• da ste utrujeni,
• da pogrešate občutek varnosti,
• da si želite več podpore.

V psihoterapiji in psihologiji jezo pogosto razumemo kot čustvo, ki opozarja, da je bila prestopljena neka pomembna meja ali da je bila izgubljena pomembna potreba. Morda vam sporoča:

Namesto vprašanja: »Zakaj sem jezna?«, je včasih koristneje vprašati: »Kaj v tem trenutku najbolj potrebujem?«

Ni potrebno biti popolna partnerka

Veliko partnerk prevzame vlogo organizatorke, finančne opore, skrbnice otrok, čustvene opore partnerju in osebe, ki rešuje vse težave. Ob tem pa pogosto pozabijo nase. Podpora partnerju ne pomeni, da morate potlačiti svoje občutke.

Prav tako ne pomeni, da morate vedno razumeti njegove odločitve ali se z njimi strinjati. Tudi partnerke obsojencev imajo pravico do razočaranja, utrujenosti in jeze.

Kako lahko jezo izrazite na zdrav način?

Jeza sama po sebi ni nevarna. Koristno je, da najde varen način izražanja. Po navadi partnerkam pomaga:

• pogovor z osebo, ki ji zaupajo,
• psihoterapija,
• zapisovanje misli,
• sprehod ali druga telesna aktivnost,
• ustvarjalno izražanje,
• podporna skupina.

Že to, da si na glas priznate: »Danes sem jezna.«, lahko zmanjša občutek krivde in notranje napetosti.

Ne primerjajte svoje bolečine z njegovo

Ena najpogostejših misli partnerk je: »On je v zaporu. Jaz nimam pravice do stiske.«

Toda psihološka bolečina ni tekmovanje. Partnerjeva zaporna kazen lahko pomeni izgubo bližine, spremembo življenjskih načrtov, socialno stigmo, finančne skrbi in občutek osamljenosti.

Tudi vaša stiska je resnična. In tudi vi potrebujete podporo.

Kdaj je smiselno poiskati strokovno pomoč?

Če opazite, da jeza postaja vse močnejša ali jo spremljajo:

• dolgotrajna razdražljivost,
• občutek brezupa,
• socialni umik,
• težave s spanjem,
• stalna telesna napetost,
• občutek, da ste v svoji stiski ostali sami,

je lahko pogovor s psihoterapevtom ali drugo strokovno osebo pomemben korak pri skrbi zase.

Iskanje pomoči ni znak šibkosti, ampak znak, da svojim občutkom namenjate prostor, ki si ga zaslužijo.

Za konec

Veliko partnerk obsojencev se znajde v notranjem konfliktu: partnerja imajo rade, obenem pa so nanj jezne. Prav zaradi tega se pogosto počutijo krive in osamljene. Toda ljubezen in jeza se ne izključujeta. Obe čustvi lahko obstajata hkrati.

Če ste ob branju prepoznali svoje občutke, vedite, da v njih niste sami. Jeza ne pomeni, da ste slaba partnerka. Pomeni, da se soočate z izgubo, negotovostjo in velikimi spremembami, ki vplivajo tudi na vaše življenje.

Partnerjeva zaporna kazen ne odvzame vaše pravice do lastnih občutkov. In tudi vaša zgodba si zasluži prostor, razumevanje in podporo.

---